Maribor, 2. februar 2012

Spoštovana ga. profesor,

Srednja šola je za vsakega otroka oz. mladostnika velik mejnik v njegovem življenju. Po osmih letih zapusti varno gnezdece osnovne šole ter se vrže v ocean med morske pse, ki ga bodo obrali do kosti v trenutku, ko bo prišel oblečen v napačna oblačila, imel napačno pričesko. Ni kaj, najstniki znajo biti svinje. Prav tako je bilo z mano, ves prestrašen sem vstopil v ta labirint, ki se imenuje srednja šola. Vstopil sem s popolnoma napačno formulo. Mozoljasti prestrašeni špeglar, ki rad bere knjige, se ne oblači po zadnji modi in za višek je še peder. A tole zadnje sem seveda, bolj ali manj uspešno, prekrival, nekaj časa mi je celo uspevalo. S tipi v razredu sem imel čudovit odnos, ogovarjali smo punce in jih osvajali. Vendar se je vse to kaj kmalu klavrno končalo. Ko sem ≫prilezel iz omare≪. Odziv je bil … sedaj bi lahko rekel kar pričakovan. Vendar se mi takrat ni zdelo tako. Kar naenkrat me je namesto prijateljev v razredu obkrožala horda homofobov. Sami veliki, nabiti fantje, jaz pa ubogo malo bitje med njimi. Začelo se je z izogibanjem in ogovarjanjem, nadaljevalo z žaljivkami in verbalnim nasiljem, grožnjami. Ni bilo šolskega dneva, ko mi ne bi kdo vrgel v obraz žaljivke ali mi zagrozil, da me bo pohabil ali ubil. Med odmori, med šolskimi urami, med malico, po pouku … Nekaj časa sem vztrajal, nazadnje pa nisem imel več moči plavati proti toku. Profesorji in drugi delavci na šoli so seveda vse to opazili, saj so pedri, ritopiki in toplovodarji frčali po zraku med vsako šolsko uro. Nihče ni ukrepal, pa čeprav sem upal, da bom zaščiten, da se bodo vsaj pogovorili s mojimi sošolci … Nihče. Prenehal sem hoditi v šolo, le kakšno uro sem prišel odpisat test in hitro pobegnil iz šole. Seveda letnika nisem izdelal. Vendar sem se odločil, da ostanem na isti šoli. Tokrat sem bil v novem razredu veliko previdnejši. Po dolgem času sem se upal outirati, in so me sošolci sprejeli. Bolj ali manj. Verjetno nihče ni hotel nič reči, ker sem se v tem času sprejel in zrasel kot oseba. Le tu in tam je padla kakšna pikra, pa še to bolj v hecu. Stari sošolci so še vedno zabavljali čez mene, kričali za mano na hodniku, vendar so mi bili novi sošolci v veliko oporo. V tem letu sem pri angleščini imel govorni nastop o svojem bratu. Naj na tem mestu povem, da je pri nas pač tako, da sva oba sinova geja. A naj se vrnem h govornemu nastopu. Ko sem dokončal svojo odo bratu, so bila na vrsti vprašanja iz klopi. Sošolci so me torej lahko izprašali o temi mojega govornega nastopa. Nekdo je iz klopi zaklical: ≫Je tudi tvoj brat gej?≪ Malo sem zardel, nato pa trdno in ponosno odgovoril: ≫Je! In rad ga imam!≪ Videl sem osuplost na obrazih. Kar pa je mene osupnilo, je bil profesoričin komentar ob ocenjevanju. ≫Za odličen govorni nastop in za pogum odlično pet. Resnično mislim, da bi morali več govoriti o takih temah. Hvala!≪ Še mnogokrat kasneje smo pri ravno tej profesorici govorili o homoseksualnosti in vedno me je pozitivno presenetila s svojo odprtostjo in toplino. Velikokrat sem pomislil, zakaj se nisem v času, ko so me najbolj zbadali in diskriminirali, zaupal njej. Je že tako, da ne prepoznaš vedno dobrih ljudi. Moje srednješolsko izobraževanje se bliža koncu in v šoli ne čutim več homofobije. Včasih je dovolj že, da premagaš strah in se postaviš zase ter poveš, da si to, kar si. in se ne boš spremenil. Veliko mladih na šoli pride do mene ter me vpraša, ali sem res gej. Vedno ponosno odgovorim, da sem, in povprašam, ali mislijo, da me to opredeljuje kot osebo. Vesel sem, da lahko razbijam predsodke v zmedenih glavah mladih ter da drugi prikriti geji in lezbijke na šoli vedo, da je na šoli še nekdo, ki je v isti koži. Če bi jaz to vedel v prvem letniku, bi mi bilo veliko lažje.

Gregi (19)