Miti in stereotipi

MITI IN STEREOTIPI¹

 

Ali je možno, da ne poznam nikogar, ki se identificira kot LGBT?

Raziskave kažejo, da je v splošni populaciji med 5 do 8 % oseb, ki niso heteroseksualne (geji, lezbijke, biseksualci), in verjetno ne več kot 1 % oseb, ki so transspolne. Ta odstotek ni povezan s krajem bivanja. V nekaterih državah se dokazano več gejev in lezbijk preseli v večja mesta, ker tako lahko živijo v strpnejšem okolju. Veliko LGBT posameznikov ne razkrije svoje identitete in se odločijo, da bodo živeli po heteroseksualnem vzorcu, zaradi strahu pred homofobijo. Z gotovostjo velja trditi, da so vsi (tudi vi) že srečali, se pogovarjali, delali ali drugače sodelovali z nekom, ki se identificira kot LGBT. Zelo verjetno ste že srečali ali spoznali osebo, ki se identificira kot lezbijka, gej, biseksualna ali transspolna oseba. Morda se le ni razkrila pred vami. Geji in lezbijke imajo službe, podjetja, plačujejo davke; imajo starše, brate in sestre, otroke in druge sorodnike in živijo podobno kot heteroseksualne osebe.

So tudi v mojih razredih LGBT učenci?

Da. Povprečno sta v vsakem razredu vsaj eden ali dva. Obstoječe raziskave kažejo, da se večina mladih zave svoje spolne usmerjenosti okoli 12. leta, a potrebujejo kar do pet let, preden se razkrijejo. Zelo verjetno je, da je v vašem razredu vsaj en dijak ali dijakinja, ki se ni odločil/a razkriti svoje spolne usmerjenosti zaradi strahu pred zavrnitvijo s strani sošolcev in šolskega osebja, in potrebuje vašo podporo in razumevanje.

Je homoseksualnost v nasprotju z verskim prepričanjem?

Različne religije različno gledajo na homoseksualno vedenje. Rimskokatoliška cerkev obsoja istospolno vedenje in ga označuje za greh. Po drugi strani pa nekatere krščanske skupnosti, islam, judovstvo in druge religije sprejemajo istospolno usmerjenost in partnerstva. Odnos določene religije do homoseksualnosti je pogosto kombinacija sodobnih družbenih prepričanj, zgodovinske tradicije in različnih razlag svetih besedil. Pomembno je vedeti, da veliko LGBT posameznikom vera in bog predstavljata pomemben del njihove identitete. Aktivno sodelujejo pri verskem življenju v skupnosti, ne glede na svojo spolno identiteto.

Ne vemo, od kod izvira istospolna usmerjenost. Vemo, da je obstajala v kulturah vsega sveta skozi vso zgodovino. Ni dokazov za povezavo med zlorabo v otroštvu ali drugimi negativnimi izkušnjami z istospolno usmerjenostjo, niti ni dokazov, da ženske postanejo lezbijke, ker so neprivlačne in nimajo uspeha pri moških. Velika večina lezbijk in gejev je odrasla v heteroseksualni družini.

Čemu tolikšen cirkus? So dijaki na moji šoli res žrtve nasilja?

Kot že omenjeno, se LGBT mladi soočajo z različnimi družbenimi pritiski in diskriminacijo s strani vrstnikov in zaposlenih na šoli. Raziskave iz številnih držav kažejo, da je homofobno verbalno nasilje pogosto; mladi, ki ne ustrezajo ustaljenim heteroseksualnim normam, se soočajo z nadlegovanjem in fizičnim nasiljem. V večini šol se mladi LGBT počutijo ogrožene. To vpliva na težave pri učenju in vodi v depresijo. LGBT dijaki in dijakinje so pogosteje nagnjeni k samopoškodovanju in poskusom samomora kot heteroseksualni vrstniki. Če se homofobnega nasilja ne ustavi in kaznuje, nasilneži menijo, da homofobnega vedenja ni potrebno spremeniti.

Razkritje v šoli ni potrebno – spolna usmerjenost je osebna zadeva.

Spolna usmerjenost ni osebna zadeva (v primerjavi s spolnim vedenjem in preferencami). Spolna usmerjenost določa, s kom želi oseba biti v partnerstvu, v koga se zaljubi in s kom želi imeti razmerje. Dijaki, ki govorijo o dekletih, ki so jim všeč, in dekleta, ki klepetajo o fantih, na ta način razkrivajo svojo heteroseksualno umerjenost. Učitelji, ki nosijo poročni prstan, javno pokažejo, da so v heteroseksualnem razmerju. Veliko ne-heteroseksualnih oseb želi enako svobodno in neobremenjeno izražati svojo spolno usmerjenost, a se pogosto boji, da bodo tarča sovražnih opazk in drugih negativnih odzivov zaradi razkritja, že samo s tem, ko se držijo za roke. Javno izražanje naklonjenosti ali odprt pogovor o istospolnem partnerju ni simptom razkazovanja in razgaljanja osebnih stvari v javnosti, ampak uporaba enakih svoboščin in norm, ki so dostopne heteroseksualnim osebam.

 Lahko nekdo spremeni svojo spolno usmerjenost ? Je homoseksualnost le faza in moda?

Spolne usmerjenosti (hetero-, homo- ali bi-) ni mogoče izbrati, je prevzeti ali se je navzeti. Spolne usmerjenosti se tudi ni mogoče ≫nalesti≪ s pogovorom o njej (npr. s sodelovanjem na delavnici ali pogovoru na to temo). Ljudje ne izberejo, ali bodo gej ali lezbijka, tako kot heteroseksualne osebe ne izberejo svoje heteroseksualnosti. Pogosto razkritje kot LGBT pomeni živeti v sovražnem okolju, izpostavljanje diskriminaciji ali (v nekaterih državah) sodnemu pregonu, kar dokazuje, da spolne usmerjenosti ni mogoče enostavno pripisati modi. Bolj ko je družba seznanjena s tem in se zaveda različnih oblik diskriminacije in njenih posledic, bolj so ljudje odprti do LGBT oseb in njihovih načinov življenja, to pa poveča vidnost LGBT posameznikov in skupnosti. To lahko ustvari vtis, da je število oseb, ki se identificirajo kot LGBT, nenadoma naraslo in da je homoseksualnost postala modna muha.

Je heteroseksualnost faza?

Veliko LGBT oseb poroča o tem, da so se že v zgodnjih letih počutili drugačne od drugih otrok. Večina heteroseksualnih najstnikov se začne zavedati svoje seksualnosti v srednješolskih letih, podobno kot večina lezbijk in gejev.

Ali so za geje značilne ženstvene geste, za lezbijke pa možat nastop, kratki lasje in veliko piercingov?

Ne. Videz LGBT posameznikov in skupnosti je že od nekdaj vir stereotipov, kot je ta, da so geji ženstveni, lezbijke pa možate. Resnici na ljubo se LGBT posamezniki razlikujejo osebnostno, po temperamentu, sposobnostih in željah, tako kot preostala družba. Spolne usmeritve ni mogoče določiti po obnašanju, videzu ali načinu oblačenja. Veliko gejev in lezbijk ne sprejema stereotipov o obnašanju »pravih« moških in žensk. Vendar nekateri geji igrajo nogomet in se ukvarjajo s športom, nekatere lezbijke pa uporabljajo ličila in nosijo damske torbice.

Sodelovanje z LGBT organizacijo v okviru predavanja ali delavnice o homoseksualnosti je promocija homoseksualnosti, ki lahko povzroči, da dijaki sami postanejo istospolno usmerjeni.

To so pretirane in manipulativne izjave protigejevskega gibanja, namenjene vzbujanju strahu ter predsodkov in stereotipov o homoseksualnosti. Pogovor o homoseksualnosti in spolni identiteti ne bo vplival na spolno usmerjenost heteroseksualnih dijakov in dijakinj. Ni načina, s katerim bi spreobrnili mlade v istospolno usmerjene, lahko pa dobro pripravljeno srečanje s predstavnikom manjšine poruši stereotipe in zmanjša nestrpnost med mladimi. Če ima šola jasna pravila, ki se nanašajo na spodbujanje strpnosti in spoštovanje raznolikosti, bi morala spodbujati srečanja ali drugačno sodelovanje s predstavniki nevladnih organizacij, ki so strokovnjaki za LGBT vprašanja ali se kako drugače ukvarjajo s spolnimi manjšinami, obenem pa bi takšno sodelovanje moralo postati tudi del učnega procesa.

Istospolno usmerjeni nimajo enotnega načina življenja, podobno kot ga ni pri heteroseksualcih. Lezbijke in geji so lahko bogati ali revni, oblečeni po zadnji modi ali brez modnega okusa. Živijo v mestih ali na podeželju. So zdravniki, medicinske sestre, učitelji, duhovniki, vozniki tovornjakov, računovodje, nogometaši in kmetje.