Erik

Ljubljana, 22. januar 2012

Spoštovana ga. profesor,

Bil sem v šestem razredu, star 12 let, in pri vaši uri pouka sem sedel v prvi vrsti, na tretjem stolu z desne. Veliko sem sodeloval in govoril, zato se me najbrž spomnite. Pišem vam zato, ker se spominjam toplega dne v mesecu marcu, maju ali juniju … Pa saj ni važno. Preverjali ste prisotnost in nam prigovarjali, naj se pripravimo, da bomo obravnavali samostalnike. Jaz sem se ob tem začel dolgočasiti. Veselil sem se snovi, saj sem jo že dobro poznal, a vseeno. Iz peresnice sem na mizo razporedil svojih nekaj flomastrov, da bi napisal naslov, ker pa ste ravno nekaj govorili o izostankih, sem se premislil in začel s flomastrom čečkati najprej po listu, nato še nohtih. Ko sem se spomnil, da gre barva z nohtov težko stran, sem roko sunkovito skril in z drugo napisal naslov na vrh lista v zvezku. Pričeli ste razlagati snov, pozorno sem poslušal in sodeloval, ko ste se mi začeli vedno bolj približevati. Temu nisem namenil pretirane pozornosti, dokler nisem zaslišal: ≫Erik, kaj imaš to na roki?≪ Vprašal sem vas, kaj s tem mislite. Odvrnili ste mi, naj se ne sprenevedam. Šele tedaj sem se spomnil – Nohti! Rekel sem, da je bila stava, da to ni nič takšnega. Vi pa ste mi rekli, da to ni normalno za dečke, naj si to hitro pobrišem, da me kdo ne vidi. Še preden sem vam uspel pojasniti, da sem barvo že poskušal pobrisati, ste jezno odkorakali do katedra in si nekaj zapisali v svojo beležnico. Minil je dan, teden, mesec. Nekaj takega. Potem so prišle govorilne ure. Prve, ki se jih je udeležila moja mati. Ko je prišla domov, me je takoj vprašala: ≫Kaj, a si peder?!≪ Začel sem se braniti, pa nisem ravno daleč prišel. Povedala mi je, da je bila na govorilnih urah, kjer ste ji povedali, da sem večkrat pokazal znake ≫čudne nagnjenosti≪, in da bi bilo dobro, da se posvetujemo s kakšnim specialistom. Povedali naj bi ji tudi, da sošolci prav tako opažajo mojo drugačnost in da je z menoj gotovo nekaj narobe. Sprašujem se, od kod ste si jemali pravico temo, ki je tako zelo občutljiva za mladostnika, predstaviti staršu ne glede na to, kako bi to lahko vplivalo name. Danes se identificiram kot gej. Mati me ni nikoli dobro sprejela. Pravi, da se tudi šola strinja s tem, da bi se moral zdraviti. Krivde sicer ne mečem na vas, rad pa bi povedal, da si zaradi napačno izbranih besed in slabo predstavljene teme kdo lahko ustvari popolnoma napačno mnenje, ki lahko zelo močno škoduje razvoju posameznika.

Erik (17)

Partnerji v projektu Prebijamo tišino:
Slovenija: Društvo informacijski center Legebitra (www.drustvo-legebitra.si)
Poljska: Kampania Przeciw Homofobii (http://world.kph.org.pl/)
Škotska: LGBT Youth Scotland (https://www.lgbtyouth.org.uk/)

Podporniki projekta Prebijamo tišino:

Evropska komisija in
Študentska orgainzacija Univerze v Ljubljani

Projekt »Breaking the Walls of Silence« (Prebijati tišino) se izvaja od podpori Evropske komisije, Fundamental Rights & Citizenship Programme, DG Justice. Vsebina projekta ne odraža nujno stališča Evropske komisije.

Lokalno in nacionalno podporo raziskovanju odnosa do homoseksualnosti in homofobije v šoli (2011) so izrazili:

Urad Republike Slovenije za Mladino
Ministrstvo za šolstvo in šport
Znanstveni svet Pedagoškega inštituta
SVIZ – Sindikat vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije
Zveza društev pedagoških delavcev Slovenije